Author: janez

Ko prebiraš nasvete za izbiro poročnega fotografa, zelo pogosto najdeš ravno slog fotografije kot tisti ključni dejavnik, na podlagi katerega se lahko mladoporočenca odločata. Sicer so kategorije kot npr. klasični slog, moderni slog,… vsaj za moj okus sicer dokaj nejasno opredeljene. Na prvi pogled še najbolj jasna je ona ločnica med portretnim in pa reportažnim slogov. Pa si poglejmo prav to.

Takole iz glave na prvo žogo bi vsak rekel, da pač portretni poročni fotograf dela portrete, reportažni pa reportažo. Ali se res da narediti poročno reportažo brez portretov ali pa ravno obratno – iz samih portretov reportažo? Hočem reči – ali obstaja zelo jasna ločnica med enim in drugih slogom poročne fotografije? Morda pridemo še najbližje tej razmejitvi, če se premaknemo slabo stoletje v preteklost. Takrat se je poročna fotografija vrtela zgolj okrog portretnega dela – skrbno premišljene in svetlobno dodelane postavitve mladoporočencev, njunih sorodnikov, svatov,… Po drugi strani pa se je tedaj tudi porajal povsem drugačen reportažni pristop – fotoaparat, nekaj filmov ter čim bolj neopazno delo.

Dandanes ga verjetno ni poročnega fotografa, za katerega bi kritiki lahko rekli, da je zgolj čista oblika portretnega ali pa reportažnega fotografa. Noben t.i. klasični oz. portretni poročni fotograf se ne bo odpovedal možnosti, da sem in tja naredi tudi nekaj bolj spontanega. Prav tako bo vsakega reportažnika vsaj pri poziranju mladoporočencev, staršev in ostalih svatov doletelo, da bo pač moral poseči v dogajanje in “režirati” celotno sceno. Seveda pa je zelo na mestu vprašanje, kako dober bo nekdo v veščini, ki mu ni blizu oz. nima z njo dovolj izkušenj in znanja.

Tudi pri nas verjetno ni poročnega fotografa, ki bi se sam želel opredeliti kot klasični portretni poročni fotograf. Tudi v fotografiji je namreč že dolgo znan princip “resničnostnih šovov”, kjer se poskuša prikazati vse čim bolj tako, da zgleda spontano in naravno – z določenimi omejitvami seveda. Ali je potem ta tako zelo jasna razdelitev med slogi poročnih fotografov sploh na mestu? Morda bi bilo mnogo bolje reči nekaj v smislu: “Ta poročni fotograf je pa zelo dober pri svoje reportažnem delu, medtem ko mu portretni del ne leži najbolje.” Ali pa ravno obratno: “Poročni portreti tega fotografa so zares dobri, pri reportažnem delu pa se vidi, da še nekaj manjka…”
[fbshare]

Janez Kotar Photography

Mnogokrat slišim nekaj v smislu: “ma ja – raje imam izbor 100 fotografij poročnega dne kot pa 500 – bo tistih izbranih 100 zagotovo boljših”. Pa je res, da manjše število fotografij pomeni boljše fotografije? Ali lahko morda nek poročni fotograf naredi 500 fotografij, ki so vse boljše od 100 fotografij drugega poročnega fotografa?

Tudi poročna fotografija ne odstopa od drugih fotografskih zvrsti – tam velja načelo “manj je več”. Samo razstave poglejmo – redko vidiš nabor, ki je večji od nekaj deset fotografij – običajno pa je številka kar manjša od 20. Tudi spletne strani poročnih fotografov so narejeno podobno – prikazati čim manj boljših fotografij (to je tudi glavni razlog, zakaj mladoporočenci tako težko izbirajo fotografa zgolj na podlagi pregleda spletnih strani). Verjetno je zato bolje izbrati fotografa, ki ti bo na koncu prinesel manj fotografij, kot pa tistega, ki ti jih bo prinesel več? Hmmm – pa je temu res tako?

Poglejmo malo z drugega konca. Ko imaš prvič v roki digitalca, razmišljaš nekako v smislu: “bom naredil čim več fotografij, pa bo nekaj zagotovo uspelo”. Po nekaj takšnih “shootingih” je postane vsakomur hitro jasno, da to ne drži – narediš namreč goro posnetkov, pa niti eden zares dobro ne uspe. Tudi pri poročni fotografiji je podobno – nekdo bo znal z vsakim pritiskom na sprožilec potegniti iz trenutka največ, drugi pa bo lahko zgolj brezglavo ponavljal ene in iste ter ne dovolj domišljene kadre (ali pa se mu še tega ne bo dalo).

Raznolikost fotografij je ena ključnih lastnosti dobrega poročnega fotografa. Če veš, kako se zadevi streže, bi lahko npr. iz ene same postavitve mladoporočencev narediš 10 dobrih in med seboj zelo različnih poročnih fotografij. Seveda pa lahko narediš tudi 30 ali 50 skoraj povsem enakih poročnih fotografij. Seveda pa si je takšno razliko v kakovosti težko predstavljati – še posebno če veš, da se oba fotografa imenujeta poročna fotografa (in imata zato verjetno podobne izkušnje, znanje, sposobnosti,…?) in, da uporabljata vsaj na prvi pogled primerljivo fotografsko opremo.

Poročna fotografija seveda ni zgolj dokumentiranje nekaj ključnih trenutkov, poz, ambientov,… – dogodki vredni fotografskega prikaza se ne vrstijo zgolj eden za drugim – mnogo zgodb poteka sočasno (npr. med izmenjavo prstanov so še kako zanimivi odzivi svatov). To hitro spoznaš, ko gledaš dobro reportažo poročnega fotografa in naenkrat opaziš toliko dogodkov in drobnih podrobnosti, ki so na poročni dan gladko spolzele mimo tebe.

In prav to je ena izmed ključnih razlik med dobrim in manj dobrim poročnim fotografom – dober poročni fotograf bo namreč znal izkoristiti trenutke in z vsakim pritiskom na sprožilec narediti nekaj vrednega in zanimivega. Pri gledanju takšne reportaže pozabiš, da si videl lahko že nekaj sto fotografij, pa z zanimanjem in presenečenjem gledaš vsako novo poročno fotografijo. Kdaj drugič ti pa že pri dvajseti fotografiji postane tako dolgčas, da vse skupaj gledaš zgolj še zaradi vljudnosti do ženina in neveste.
[fbshare]

Janez Kotar Photography

Zadnjič v Londonu me je pot spet zanesla v Tate Modern Gallery. V to galerijo se res splača zaiti – modernistična stavba, v njej pa toliko pomembnih umetniških eksponatov dvajsetega stoletja. V predvajalnici vrtijo polurni film – sprehod skozi moderni čas, njegove umetnike in njihove stvaritve. Če pustim ob strani ostale stične točke (s človeškega vidika je prav presenetljivo, koliko osebnostnih težav se skriva v izrazih umetnikov), je skupni imenovalec vse velikih umetniških dosežkov pomemben korak naprej – nekaj, česar prej še ni bilo, česar ni ustvarih še nihče drug. Potem med temi umetniškimi eksponati najdeš star kombi, wc školjko, škatlo od pralnega praška in podobno.

Kako bi morala potem izgledati umetniška poročna fotografija? Morala bi pripovedovati neka izjemno novega (ne zgolj drugačnega) – nekaj, kar nihče pred tem še ni prikazal, nekaj, kar bi izstopilo iz povprečja, nekaj čisto drugačnega. Čeprav se že skoraj celo svoje življenje ukvarjam z umetnostjo (glasbeno še nekaj let več kot fotografsko), mi nič tako novega (umetniškega) ne pade na pamet. Ampak morda vseeno poskusim nekaj manj konvecionalnih idej: poročna fotografija brez poroke, poročna fotografija brez neveste in svatov, poročna fotografija brez ene same fotografije,… Hmm – me prav zanima, kakšno navdušenje bi vzbudil tak “umetniški” pristop pri ženinu in nevesti!

Kaj pa nekaj malo manj ekstremnega? Ali lahko zgolj lepim (všečnim) izdelkom dobrega poročnega fotografa rečemo, da so umetniški? Verjetno bolj težko. Namreč praktično vse, kar dandanes ujameš s fotoaparatom, je bilo že nekje in nekoč prikazano. V času interneta je to “neizvirnost” možno dokaj enostavno preveriti. Najdeš eno fascinantno poročno fotografijo, se malo obrneš okoli in kaj kmalu boš našel nekaj podobnega, primerljivega,… V bistvu gre pri fotografiji za same plagiate.

Kaj pa smo poročni fotografi, če nismo umetniki? Kaj sploh počnemo, če ne ustvarjamo nečesa novega? Verjetno bi nam bilo še najbolje reči obrtniki. Smo namreč tisti, ki imamo znanje, izkušnje in motivacijo, da zmoremo poročni dan prikažemo na način, ki bo všečen nevesti, ženinu in vsem ostalim. Ampak ta izdelek bo seveda daleč od umetnosti – bo zgolj boljši ali slabši obrtniški izdelek (glede na to, kako dober “obrtnik” je posamezen fotograf).

Pa se moramo sploh sekirati zaradi tega? Hmmm – zares ne verjamem, kdo bi se našel, ki bi bil pripravljen plačati za pravi umetniški izdelek na svoji poroki. A si lahko zamislimo, kako bi se odvijala poročna zabava, če bi namesto kakovostne (obrtniške) glasbene skupine, skupina pravih umetnikov kar sproti ustvarjala in izvajala povsem sodobno (umetniško) glasbo?
[fbshare]

Janez Kotar Photography

Literarno delo ni končano takrat, ko je napisano in gre v tisk – končano je šele v rokah bralca, ko gredo njegove oči po besedah, stavkih, straneh – ko se v njegovi glavi slikajo podobe, zbujajo spomini in občutja…

S fotografijo je podobno – fotografov izdelek je šele pol poti do trenutka, ko fotografija (poročna fotografija) oživi. Ravno ta subjektivni/opazovalčev vidik je najpomembnejši razlog, da se tako težko zedinimo, kaj je v fotografiji boljše in kaj slabše. Vedno se mi dogaja, da se moram, ko pripravljam npr. razstavo ali kaj podobnega, kjer je potrebno izbrati zares ozek nabor fotografij, v nekem trenutku s kom posvetovati. Fotografije, ki sem jih posnel, namreč zame nosijo še vso paleto dogodkov in občutkov trenutka, v katerem so nastale. In prav teh mojih občutij tudi s časovne distance ne morem nikoli povsem izločiti in pogledati svojo fotografijo zgolj kot “nepristranski” opazovalec.

Zadnjič sem si precej hitro listal po dobrih poročnih foto knjigah. Nisem se kaj posebno ukvarjal z vsako poročno fotografijo posebej – mnogo bolj so me zanimali moji občutki ob prelistavanju strani. Res je, da se nisem ravno tipičen opazovalec poročnih foto knjig – preveč gledam skozi oči osebnega sloga fotografa, oblikovalca,… A vendar so bile na papirju zgolj poročne fotografije. Seveda bi bila zgodba povsem drugačna, če bi se na teh fotografijah znašel tudi sam. V meni bi se nekaj zganilo – na dan bi privreli vsi občutki tistega dne… Ob tem razmišljanju me je hkrati preblisknilo, kako grozno se moraš počutiti, ko pa pred sabo nimaš dobre poročne fotografije temveč zgolj podpovprečen izdelek in veš, da je trenutek, ko bi lahko še kaj spremenil, popravil,… mimo in zares ne moreš ničesar več storiti.

Zamislimo si, kako bi zgledalo v namišljeni situaciji, kjer bi v roke dobil dve dobri poročni foto knjigi – na eni bi bili neki neznani ljudje, druga pa bi bila tvoja. Nedvomno bi se ti zdela tvoja neprimerno boljša – bila bi polna lepega – vsega tistega, kar sam nisi uspel videti na fotografov način, kar ti zna pričarati dobra poročna fotografija. Ta foto knjiga bi bila živa – v njej bi bil pomemben del tebe.

Skozi svoj subjektivni pogled vrednotimo svet okoli sebe, vsako stvar vidimo zgolj skozi svoje oči. Pred skoraj desetletjem sem med fotografskimi forumskimi razpravami prebral zanimivo vprašanje. Kaj bi reševal iz goreče hiše: popolno fotografijo, krajino slavnega fotografa ali edini in podpovprečen ter starostno načet portret svoje pokojne stare mame, na katero te vežejo sami lepi spomini v času tvojega odraščanja? Skozi ta vidik je mnogo lažje razumeti, kako lahko kdo hvali, fotografsko gledano, zelo klavrn izdelek poročne fotografije.

Še nekaj sicer iz drugega področja. Je kdo morda že srečal koga, ki bi za svojega novo rojenega otroka razlagal, da je grd?
[fbshare]

Janez Kotar Photography

Poročna fotografija – toliko je besed o tem, kateri poročni fotograf je boljši, kdo zna in kdo ne zna… Vse skupaj gre v slogu prepričevanja, ali je boljši čokoladni ali vanilijev sladoled. No ja – na koncu, ko vsak(a) pove, se najde nekdo s preizkušeno izjavo: “vsake oči imajo svojega malarja”. Pa je poročna fotografija v istem košu kot abstraktni razstavni eksponati moderne umetniške zbirke? So res naši okusi tako zelo različni, da lahko nekdo za neko stvar reče, da mu je super, drugi pa hkrati za isto, da je zanič?

V fotografiji se preizkušamo v natečajih – tam vrstni red določa žirija, spet drugje na kakšni spletni galeriji to naredijo obiskovalci, kolegi fotografi,… Kaj pa poročna fotografija? Kdo postavlja merilo tukaj? Zgolj natečaji poročne fotografije so verjetno premalo? Najbolj logičen odgovor je, da so za ocenjevanje najbolj merodajni tisti, ki jim je največ do fotografij – tisti, ki nenazadnje tudi najamejo in plačajo fotografa – mladoporočenci. Kako pa imajo lahko tako različne oči za fotografijo? Verjetno bi bilo precej naivno, če bi zdaj trdil, da je nekaterim preprosto vseeno, če se znajdejo zgolj na povprečnih, slabih ali pa dobrih fotografijah.

Predolgo se že izmikam vprašanju denarja. Seveda – poročna fotografija ima svojo ceno in ta cena ni nujno premosorazmerna s kakovostjo. Je potrebno v enačbo vključiti še mnoge druge faktorje kot so npr. sposobnost poročnega fotografa, njegova motiviranost, umetniška inspiracija, izkušnje in nenazadnje tudi psihična ter fizična kondicija. Povezava med kakovostjo poročnega fotografa in pa poročno fotografijo je zelo podobna odvisnosti med fotografsko opremo in fotografom: dober fotograf zmore s povprečno opremo narediti dobre fotografije, povprečnemu fotografu pa še najboljša oprema ne pomaga – no ja – kdaj se mu sem ali tja tudi posreči. Prav zaradi te naključne sreče kakovosti poročnega fotografa ne smemo soditi zgolj po nekaj najbolj uspelih fotografijah, temveč po vsem, kar ostane za prihodnja leta in desetletja.

Torej – ko tako pogosto (sicer navadno brez prikazanih izdelkov) primerjamo izdelke različnih poročnih fotografov, je vsekakor na mestu izjava v smislu: “na vložen evro je pa izdelek tega fotografa boljši od onega drugega”. Hmm – tole pa že bolj spominja na nakup kakšen surovine za industrijsko proizvodnjo, kot pa na storitev poročne fotografije.

Kaj pa ključno vprašanje? Se da absolutno gledano narisati mejo med dobro in slabo poročno fotografijo brez upoštevanja vloženega denarja? Verjamem, da se da – ampak o tem pa kdaj drugič.
[fbshare]

Janez Kotar Photography