Ujeti ključne trenutke poročnega dne
Izhodišče mojega razmišljanja je spet tolikokrat uporabljeni: “Manj je več!” Ravno zadnjič sem se pogovarjal s parom, pa je beseda nanesla na količino poročnih fotografij. Bodoči ženin je izjavil nekaj v smislu: “Saj naju zanima kakovost ne pa toliko količina fotografij.” Ne bi se mogel bolj strinjati z njim. Ampak – ali obstaja kakšna povezava med številom in kvaliteto poročnih fotografij?
Ena skrajnost je pristop navadno izpred več let, ko smo imeli prvič v rokah digitalce. Naenkrat ti je skozi glavo šinila misel: “Zdaj pa ni več potrebno šteti posnetkov!” Ni bilo več filma, ni bilo več skrbi, koliko te bo stalo, ko boš odnesel razviti filme v studijo, kaj se bo zgodilo, če boš zadnjega filma poslikal samo pol in podobno. Po vstopu v “ero digitala” si tako videl množico ljudi, ki so fotografirati v smislu: “Če naredim nekaj sto posnetkov, pa ni vrag, da jih bo kaj dobrih!” Ob tem so seveda ti novodobni fotografi pozabili, da vsa ta množica fotografij na las podobnih med seboj.
Drugo skrajnost grem iskati kar na področje poročne fotografije. Razmišljanje nekaterih poročnih fotografov gre nekako takole: “Dobro – na poroko sem pač plačan, kolikor sem že plačan – ključno je potem, da imam čim manj dela!” In eden “najboljših” receptov za to držo je, da pač narediš najmanj fotografij, oz. jih narediš toliko, kot je nujno potrebno. Tako skrbiš za minimalno obrabo fotografske opreme, napolniš najmanj računalniškega diska, najmanj časa moraš presedeti za računalnikom pri izborih in obdelava – če to seveda sploh počneš. “Zakaj bi v enem dnevu posnel 5.000 poročnih fotografij, če pa jih lahko mladoporočencema predam zgolj tistih 150 iz ponudbe? Pač posnamem vse tiste ključne fotografije z enega od seznamov obveznih fotografij, ki ga najdem na internetu. Če se svatje slučajno ne držijo najbolje v trenutku, ko pritisnem na sprožilec, je to zgolj njihov problem!”
Kje je potem prava pot? Verjetno zopet v pravi meri. Pravih trenutkov ne moreš ujeti, če pri poročnem fotografiranju sediš za mizo polno hrane ali pa se hladiš kje v senci, zraven pa razmišljaš, kaj je sploh vredno tvoje pozornosti (praksa nekaterih poročnih fotografov). Pravih trenutkov ne uspeš ujeti, če razmišljaš, da moraš pač varčevati s svojo močjo (ki je seveda omejena), ker je poročni dan dolg. Ne moreš jih ujeti tudi, če brezglavo pritiskaš na sprožilec in 15 minut iščeš najboljši kader istega prizora (in se zraven še malo učiš o možnostih uporabe fotografske opreme). Uspeš zgolj če si ves čas na preži, če fotoaparat v roki vseh 10, 12, 18,… ur, če narediš raje kak posnetek več kot premalo – dobra poročna fotografija pač zahteva precejšnjo mero osebnega ekstremizma. Seveda to pomeni, da boš najboljši kondiciji navkljub čutil potem utrujenost še dva dneva.
Pa da ne bo zdaj zvenelo vse skupaj kot vzpodbujanje pritiskanja na sprožilec oz štetje posnetkov. Poročna fotografija zahteva tako glavo kot tudi srce – glavo predvsem zato, da znaš razmišljati o tem, kaj vse si že poslikal, kaj vse še boš, kako boš s tem dosegel največjo pestrost reportaže…. – srce pa zato, da boš znal začutiti ljudi okoli tebe, predvideti tiste kratke trenutke, ko se bo zgodilo nekaj, brez česar bo tvoja reportaža zgolj povprečen prikaz poročnega dne.
[fbshare]
[wp_connect_comments href=”” width=”500″ num_posts=”6″ colorscheme=”light” /]
Janez Kotar Photography
[wp_connect_like_button href=”http://www.facebook.com/JanezKotarPhotography” send_button=”disabled” layout=”standard” width=”600″ show_faces=”enabled” verb=”like” colorscheme=”light” font=”arial” ref=”” /]
Posted in Poročna foto razmišljanja by janez with comments disabled.