Razmišljanja o poročni fotografiji

Maj 25th Ujeti ključne trenutke poročnega dne

Izhodišče mojega razmišljanja je spet tolikokrat uporabljeni: “Manj je več!” Ravno zadnjič sem se pogovarjal s parom, pa je beseda nanesla na količino poročnih fotografij. Bodoči ženin je izjavil nekaj v smislu: “Saj naju zanima kakovost ne pa toliko količina fotografij.” Ne bi se mogel bolj strinjati z njim. Ampak – ali obstaja kakšna povezava med številom in kvaliteto poročnih fotografij?

Ena skrajnost je pristop navadno izpred več let, ko smo imeli prvič v rokah digitalce. Naenkrat ti je skozi glavo šinila misel: “Zdaj pa ni več potrebno šteti posnetkov!” Ni bilo več filma, ni bilo več skrbi, koliko te bo stalo, ko boš odnesel razviti filme v studijo, kaj se bo zgodilo, če boš zadnjega filma poslikal samo pol in podobno. Po vstopu v “ero digitala” si tako videl množico ljudi, ki so fotografirati v smislu: “Če naredim nekaj sto posnetkov, pa ni vrag, da jih bo kaj dobrih!” Ob tem so seveda ti novodobni fotografi pozabili, da vsa ta množica fotografij na las podobnih med seboj.

Drugo skrajnost grem iskati kar na področje poročne fotografije. Razmišljanje nekaterih poročnih fotografov gre nekako takole: “Dobro – na poroko sem pač plačan, kolikor sem že plačan – ključno je potem, da imam čim manj dela!” In eden “najboljših” receptov za to držo je, da pač narediš najmanj fotografij, oz. jih narediš toliko, kot je nujno potrebno. Tako skrbiš za minimalno obrabo fotografske opreme, napolniš najmanj računalniškega diska, najmanj časa moraš presedeti za računalnikom pri izborih in obdelava – če to seveda sploh počneš.  “Zakaj bi v enem dnevu posnel 5.000 poročnih fotografij, če pa jih lahko mladoporočencema predam zgolj tistih 150 iz ponudbe? Pač posnamem vse tiste ključne fotografije z enega od seznamov obveznih fotografij, ki ga najdem na internetu. Če se svatje slučajno ne držijo najbolje v trenutku, ko pritisnem na sprožilec, je to zgolj njihov problem!”

Kje je potem prava pot? Verjetno zopet v pravi meri. Pravih trenutkov ne moreš ujeti, če pri poročnem fotografiranju sediš za mizo polno hrane ali pa se hladiš kje v senci, zraven pa razmišljaš, kaj je sploh vredno tvoje pozornosti (praksa nekaterih poročnih fotografov). Pravih trenutkov ne uspeš ujeti, če razmišljaš, da moraš pač varčevati s svojo močjo (ki je seveda omejena), ker je poročni dan dolg. Ne moreš jih ujeti tudi, če brezglavo pritiskaš na sprožilec in 15 minut iščeš najboljši kader istega prizora (in se zraven še malo učiš o možnostih uporabe fotografske opreme). Uspeš zgolj če si ves čas na preži, če fotoaparat v roki vseh 10, 12, 18,… ur, če narediš raje kak posnetek več kot premalo – dobra poročna fotografija pač zahteva precejšnjo mero osebnega ekstremizma. Seveda to pomeni, da boš najboljši kondiciji navkljub čutil potem utrujenost še dva dneva.

Pa da ne bo zdaj zvenelo vse skupaj kot vzpodbujanje pritiskanja na sprožilec oz štetje posnetkov. Poročna fotografija zahteva tako glavo kot tudi srce – glavo predvsem zato, da znaš razmišljati o tem, kaj vse si že poslikal, kaj vse še boš, kako boš s tem dosegel največjo pestrost reportaže…. – srce pa zato, da boš znal začutiti ljudi okoli tebe, predvideti tiste kratke trenutke, ko se bo zgodilo nekaj, brez česar bo tvoja reportaža zgolj povprečen prikaz poročnega dne.
[fbshare]
[wp_connect_comments href=”” width=”500″ num_posts=”6″ colorscheme=”light” /]
Janez Kotar Photography

[wp_connect_like_button href=”http://www.facebook.com/JanezKotarPhotography” send_button=”disabled” layout=”standard” width=”600″ show_faces=”enabled” verb=”like” colorscheme=”light” font=”arial” ref=”” /]

Maj 17th Potretni ali reportažni slog poročne fotografije?

Ko prebiraš nasvete za izbiro poročnega fotografa, zelo pogosto najdeš ravno slog fotografije kot tisti ključni dejavnik, na podlagi katerega se lahko mladoporočenca odločata. Sicer so kategorije kot npr. klasični slog, moderni slog,… vsaj za moj okus sicer dokaj nejasno opredeljene. Na prvi pogled še najbolj jasna je ona ločnica med portretnim in pa reportažnim slogov. Pa si poglejmo prav to.

Takole iz glave na prvo žogo bi vsak rekel, da pač portretni poročni fotograf dela portrete, reportažni pa reportažo. Ali se res da narediti poročno reportažo brez portretov ali pa ravno obratno – iz samih portretov reportažo? Hočem reči – ali obstaja zelo jasna ločnica med enim in drugih slogom poročne fotografije? Morda pridemo še najbližje tej razmejitvi, če se premaknemo slabo stoletje v preteklost. Takrat se je poročna fotografija vrtela zgolj okrog portretnega dela – skrbno premišljene in svetlobno dodelane postavitve mladoporočencev, njunih sorodnikov, svatov,… Po drugi strani pa se je tedaj tudi porajal povsem drugačen reportažni pristop – fotoaparat, nekaj filmov ter čim bolj neopazno delo.

Dandanes ga verjetno ni poročnega fotografa, za katerega bi kritiki lahko rekli, da je zgolj čista oblika portretnega ali pa reportažnega fotografa. Noben t.i. klasični oz. portretni poročni fotograf se ne bo odpovedal možnosti, da sem in tja naredi tudi nekaj bolj spontanega. Prav tako bo vsakega reportažnika vsaj pri poziranju mladoporočencev, staršev in ostalih svatov doletelo, da bo pač moral poseči v dogajanje in “režirati” celotno sceno. Seveda pa je zelo na mestu vprašanje, kako dober bo nekdo v veščini, ki mu ni blizu oz. nima z njo dovolj izkušenj in znanja.

Tudi pri nas verjetno ni poročnega fotografa, ki bi se sam želel opredeliti kot klasični portretni poročni fotograf. Tudi v fotografiji je namreč že dolgo znan princip “resničnostnih šovov”, kjer se poskuša prikazati vse čim bolj tako, da zgleda spontano in naravno – z določenimi omejitvami seveda. Ali je potem ta tako zelo jasna razdelitev med slogi poročnih fotografov sploh na mestu? Morda bi bilo mnogo bolje reči nekaj v smislu: “Ta poročni fotograf je pa zelo dober pri svoje reportažnem delu, medtem ko mu portretni del ne leži najbolje.” Ali pa ravno obratno: “Poročni portreti tega fotografa so zares dobri, pri reportažnem delu pa se vidi, da še nekaj manjka…”
[fbshare]
[wp_connect_comments href=”” width=”500″ num_posts=”6″ colorscheme=”light” /]
Janez Kotar Photography

[wp_connect_like_button href=”http://www.facebook.com/JanezKotarPhotography” send_button=”disabled” layout=”standard” width=”600″ show_faces=”enabled” verb=”like” colorscheme=”light” font=”arial” ref=”” /]

Apr 29th Več ali manj poročnih fotografij

Mnogokrat slišim nekaj v smislu: “ma ja – raje imam izbor 100 fotografij poročnega dne kot pa 500 – bo tistih izbranih 100 zagotovo boljših”. Pa je res, da manjše število fotografij pomeni boljše fotografije? Ali lahko morda nek poročni fotograf naredi 500 fotografij, ki so vse boljše od 100 fotografij drugega poročnega fotografa?

Tudi poročna fotografija ne odstopa od drugih fotografskih zvrsti – tam velja načelo “manj je več”. Samo razstave poglejmo – redko vidiš nabor, ki je večji od nekaj deset fotografij – običajno pa je številka kar manjša od 20. Tudi spletne strani poročnih fotografov so narejeno podobno – prikazati čim manj boljših fotografij (to je tudi glavni razlog, zakaj mladoporočenci tako težko izbirajo fotografa zgolj na podlagi pregleda spletnih strani). Verjetno je zato bolje izbrati fotografa, ki ti bo na koncu prinesel manj fotografij, kot pa tistega, ki ti jih bo prinesel več? Hmmm – pa je temu res tako?

Poglejmo malo z drugega konca. Ko imaš prvič v roki digitalca, razmišljaš nekako v smislu: “bom naredil čim več fotografij, pa bo nekaj zagotovo uspelo”. Po nekaj takšnih “shootingih” je postane vsakomur hitro jasno, da to ne drži – narediš namreč goro posnetkov, pa niti eden zares dobro ne uspe. Tudi pri poročni fotografiji je podobno – nekdo bo znal z vsakim pritiskom na sprožilec potegniti iz trenutka največ, drugi pa bo lahko zgolj brezglavo ponavljal ene in iste ter ne dovolj domišljene kadre (ali pa se mu še tega ne bo dalo).

Raznolikost fotografij je ena ključnih lastnosti dobrega poročnega fotografa. Če veš, kako se zadevi streže, bi lahko npr. iz ene same postavitve mladoporočencev narediš 10 dobrih in med seboj zelo različnih poročnih fotografij. Seveda pa lahko narediš tudi 30 ali 50 skoraj povsem enakih poročnih fotografij. Seveda pa si je takšno razliko v kakovosti težko predstavljati – še posebno če veš, da se oba fotografa imenujeta poročna fotografa (in imata zato verjetno podobne izkušnje, znanje, sposobnosti,…?) in, da uporabljata vsaj na prvi pogled primerljivo fotografsko opremo.

Poročna fotografija seveda ni zgolj dokumentiranje nekaj ključnih trenutkov, poz, ambientov,… – dogodki vredni fotografskega prikaza se ne vrstijo zgolj eden za drugim – mnogo zgodb poteka sočasno (npr. med izmenjavo prstanov so še kako zanimivi odzivi svatov). To hitro spoznaš, ko gledaš dobro reportažo poročnega fotografa in naenkrat opaziš toliko dogodkov in drobnih podrobnosti, ki so na poročni dan gladko spolzele mimo tebe.

In prav to je ena izmed ključnih razlik med dobrim in manj dobrim poročnim fotografom – dober poročni fotograf bo namreč znal izkoristiti trenutke in z vsakim pritiskom na sprožilec narediti nekaj vrednega in zanimivega. Pri gledanju takšne reportaže pozabiš, da si videl lahko že nekaj sto fotografij, pa z zanimanjem in presenečenjem gledaš vsako novo poročno fotografijo. Kdaj drugič ti pa že pri dvajseti fotografiji postane tako dolgčas, da vse skupaj gledaš zgolj še zaradi vljudnosti do ženina in neveste.
[fbshare]
[wp_connect_comments href=”” width=”500″ num_posts=”6″ colorscheme=”light” /]
Janez Kotar Photography

[wp_connect_like_button href=”http://www.facebook.com/JanezKotarPhotography” send_button=”disabled” layout=”standard” width=”600″ show_faces=”enabled” verb=”like” colorscheme=”light” font=”arial” ref=”” /]

Apr 19th Poročna fotografija – obrt ali umetnost?

Zadnjič v Londonu me je pot spet zanesla v Tate Modern Gallery. V to galerijo se res splača zaiti – modernistična stavba, v njej pa toliko pomembnih umetniških eksponatov dvajsetega stoletja. V predvajalnici vrtijo polurni film – sprehod skozi moderni čas, njegove umetnike in njihove stvaritve. Če pustim ob strani ostale stične točke (s človeškega vidika je prav presenetljivo, koliko osebnostnih težav se skriva v izrazih umetnikov), je skupni imenovalec vse velikih umetniških dosežkov pomemben korak naprej – nekaj, česar prej še ni bilo, česar ni ustvarih še nihče drug. Potem med temi umetniškimi eksponati najdeš star kombi, wc školjko, škatlo od pralnega praška in podobno.

Kako bi morala potem izgledati umetniška poročna fotografija? Morala bi pripovedovati neka izjemno novega (ne zgolj drugačnega) – nekaj, kar nihče pred tem še ni prikazal, nekaj, kar bi izstopilo iz povprečja, nekaj čisto drugačnega. Čeprav se že skoraj celo svoje življenje ukvarjam z umetnostjo (glasbeno še nekaj let več kot fotografsko), mi nič tako novega (umetniškega) ne pade na pamet. Ampak morda vseeno poskusim nekaj manj konvecionalnih idej: poročna fotografija brez poroke, poročna fotografija brez neveste in svatov, poročna fotografija brez ene same fotografije,… Hmm – me prav zanima, kakšno navdušenje bi vzbudil tak “umetniški” pristop pri ženinu in nevesti!

Kaj pa nekaj malo manj ekstremnega? Ali lahko zgolj lepim (všečnim) izdelkom dobrega poročnega fotografa rečemo, da so umetniški? Verjetno bolj težko. Namreč praktično vse, kar dandanes ujameš s fotoaparatom, je bilo že nekje in nekoč prikazano. V času interneta je to “neizvirnost” možno dokaj enostavno preveriti. Najdeš eno fascinantno poročno fotografijo, se malo obrneš okoli in kaj kmalu boš našel nekaj podobnega, primerljivega,… V bistvu gre pri fotografiji za same plagiate.

Kaj pa smo poročni fotografi, če nismo umetniki? Kaj sploh počnemo, če ne ustvarjamo nečesa novega? Verjetno bi nam bilo še najbolje reči obrtniki. Smo namreč tisti, ki imamo znanje, izkušnje in motivacijo, da zmoremo poročni dan prikažemo na način, ki bo všečen nevesti, ženinu in vsem ostalim. Ampak ta izdelek bo seveda daleč od umetnosti – bo zgolj boljši ali slabši obrtniški izdelek (glede na to, kako dober “obrtnik” je posamezen fotograf).

Pa se moramo sploh sekirati zaradi tega? Hmmm – zares ne verjamem, kdo bi se našel, ki bi bil pripravljen plačati za pravi umetniški izdelek na svoji poroki. A si lahko zamislimo, kako bi se odvijala poročna zabava, če bi namesto kakovostne (obrtniške) glasbene skupine, skupina pravih umetnikov kar sproti ustvarjala in izvajala povsem sodobno (umetniško) glasbo?
[fbshare]
[wp_connect_comments href=”” width=”500″ num_posts=”6″ colorscheme=”light” /]
Janez Kotar Photography

[wp_connect_like_button href=”http://www.facebook.com/JanezKotarPhotography” send_button=”disabled” layout=”standard” width=”600″ show_faces=”enabled” verb=”like” colorscheme=”light” font=”arial” ref=”” /]