Vsake oči imajo svojega malarja
Literarno delo ni končano takrat, ko je napisano in gre v tisk – končano je šele v rokah bralca, ko gredo njegove oči po besedah, stavkih, straneh – ko se v njegovi glavi slikajo podobe, zbujajo spomini in občutja…
S fotografijo je podobno – fotografov izdelek je šele pol poti do trenutka, ko fotografija oživi. Ravno ta subjektivni/opazovalčev vidik je najpomembnejši razlog, da se tako težko zedinimo, kaj je v fotografiji boljše in kaj slabše. Vedno se mi dogaja, da se moram, ko pripravljam npr. razstavo ali kaj podobnega, kjer je potrebno izbrati zares ozek nabor fotografij, v nekem trenutku s kom posvetovati. Fotografije, ki sem jih posnel, namreč zame nosijo še vso paleto dogodkov in občutkov trenutka, v katerem so nastale. In prav teh mojih občutij tudi s časovne distance ne morem nikoli povsem izločiti in pogledati svojo fotografijo zgolj kot “nepristranski” opazovalec.
Zadnjič sem si precej hitro listal po dobrih poročnih foto knjigah. Nisem se kaj posebno ukvarjal z vsako poročno fotografijo posebej – mnogo bolj so me zanimali moji občutki ob prelistavanju strani. Res je, da se nisem ravno tipičen opazovalec poročnih foto knjig – preveč gledam skozi oči osebnega sloga fotografa, oblikovalca,… A vendar so bile na papirju zgolj poročne fotografije. Seveda bi bila zgodba povsem drugačna, če bi se na teh fotografijah znašel tudi sam. V meni bi se nekaj zganilo – na dan bi privreli vsi občutki tistega dne… Ob tem razmišljanju me je hkrati preblisknilo, kako grozno se moraš počutiti, ko pa pred sabo nimaš dobre poročne fotografije temveč zgolj podpovprečen izdelek in veš, da je trenutek, ko bi lahko še kaj spremenil, popravil,… mimo in zares ne moreš ničesar več storiti.
Zamislimo si, kako bi zgledalo v namišljeni situaciji, kjer bi v roke dobil dve dobri poročni foto knjigi – na eni bi bili neki neznani ljudje, druga pa bi bila tvoja. Nedvomno bi se ti zdela tvoja neprimerno boljša – bila bi polna lepega – vsega tistega, kar sam nisi uspel videti na fotografov način, kar ti zna pričarati dobra poročna fotografija. Ta foto knjiga bi bila živa – v njej bi bil pomemben del tebe.
Skozi svoj subjektivni pogled vrednotimo svet okoli sebe, vsako stvar vidimo zgolj skozi svoje oči. Pred skoraj desetletjem sem med fotografskimi forumskimi razpravami prebral zanimivo vprašanje. Kaj bi reševal iz goreče hiše: popolno fotografijo, krajino slavnega fotografa ali edini in podpovprečen ter starostno načet portret svoje pokojne stare mame, na katero te vežejo sami lepi spomini v času tvojega odraščanja? Skozi ta vidik je mnogo lažje razumeti, kako lahko kdo hvali, fotografsko gledano, zelo klavrn izdelek poročne fotografije.
Še nekaj sicer iz drugega področja. Je kdo morda že srečal koga, ki bi za svojega novo rojenega otroka razlagal, da je grd?
[fbshare]
[wp_connect_comments href=”” width=”500″ num_posts=”6″ colorscheme=”light” /]
Janez Kotar Photography
[wp_connect_like_button href=”http://www.facebook.com/JanezKotarPhotography” send_button=”disabled” layout=”standard” width=”600″ show_faces=”enabled” verb=”like” colorscheme=”light” font=”arial” ref=”” /]
Posted in Poročna foto razmišljanja by janez with comments disabled.